Na zgodovinski oktobrski seji Sveta za visoko šolstvo Republike Slovenije je bilo končno dano soglasje k ustanovitvi Univerze na Primorskem. A po seji nam v ušesih niso odzvanjale slavnostne fanfare temveč bolj nekatera razmišljanja članov sveta ne samo o tretji slovenski univerzi temveč splošneje o tem, kako naj se razvija visoko šolstvo na slovenskem. Še posebno tehtna je bila razprava nekdanjega državnega sekretarja in ministra prof. dr. Pavla Zgage, ki je novo univerzo pospremil tudi s svojim vzdržanim glasom. V senci so potem ostale vse druge razprave in odločitve vključno z odložitvijo odločanja o ustanovitvi Mednarodne podiplomske šole Inštituta Jožef Stefan.
Pot do tega, da bo nova univerza res zaživela, je še dolga, a že se odpirajo vprašanja, kako naprej. Koliko univerz potrebuje Slovenija? Ali potrebuje poleg univerz tudi neodvisne visoke strokovne šole, fakultete in podiplomske šole? Koliko teh šol je zmožno plačevati njeno gospodarstvo bodisi preko proračuna ali kako drugače?
Mednarodne primerjave števila univerz glede na število prebivalcev je treba jemati z veliko rezervo. Tisti, ki bi želeli pri nas ustanavljati neodvisne visoke in podiplomske šole, radi pokažejo na Finsko, kjer število univerz narašča in se bliža številki 10 univerz na milijon prebivalcev. Pri tem nekritično pozabljajo, da je finski visokošolski sistem že zgodovinsko bistveno različen od našega, saj je tam večina univerz nepopolnih, ločene pa so tudi politehnike od splošnih univerz. Pozabljajo tudi, da imajo naprimer vse preostale skandinavske države (Švedska, Norveška in Danska) sistem, ki je bistveno bolj podoben našemu, s komaj kaj več kot eno univerzo na milijon prebivalcev, povprečje, ki smo ga z ustanovitvijo Univerze na Primorskem že dosegli, če ne presegli. Te države so prepričane, da je njihov visokošolski sistem dober in prav nič ne hitijo, da bi se približale finskemu vzorcu. Prav tako ti navdušenci pozabljajo na slabe izkušnje nekaterih tranzicijskih držav (Slovaške, Madžarske in nekaterih bivših sovjetskih republik), ki so ob spremembi sistema tako nekritično hitele z ustanavljanjem univerz, da so celo znantno presegle finsko povprečje. Če ima neka država dvajset ali trideset "univerz" na milijon prebivalcev, bi temu prej lahko rekli razpad, kot pa razvoj visokošolsekga sistema.
Nekateri kritiki našega sedanjega slovenskega visokošolskega sistema tudi radi poudarjajo, da je Univerza v Ljubljani prevelika. Ta trditev preprosto ne drži. Večina manjših in srednjih evropskih držav ima v svojem glavnem mestu univerzo nacionalnega pomena, ki je po številu študentov primerljive velikosti z Univerzo v Ljubljani, večje države pa imajo v glavnem mestu tudi bistveno večje nacionalne univerze s tja do 200.000 študenti (v primerjavi s 50.000 študenti Univerze v Ljubljani), poleg tega pa imajo v glavnem mestu pogosto celo po več univerz. Če je morda Univerza v Ljubljani glede na velikost države nekoliko večja kot povprečna evropska nacionalna univerza, pa je to glede na strnjenost našega ozemlja in ne pretirano gospodarsko moč države povsem smiselna in racionalna rešitev. Vprašanje regionalnega visokošolskega izobraževanja rešujejo evropske države prej z dislociranimi oddelki univerz iz večjih mest, kot pa z ustanavljanjem novih univerz po dolgem in počez. Take rešitve poznajo denimo tudi naši sosedi Italijani in Hrvati.
Pogosto se pri nas tudi zastavlja dilema, v koliki meri naj razvijamo raziskovanje na univerzah in v koliki meri na neodvisnih inštitutih. Po svetu ta dilema ni težka, saj je po eni strani jasno, da je univerzitetno izobraževanje lahko kvalitetno le, če je podprto z ustreznim znanstveno-raziskovalnim delom. Po drugi strani pa je jasno, da se državi preprosto splača podpirati raziskovalno delo na univerzah, kjer je velika koncentracija znanja, profesorji, študenti in podiplomci pa soustvarjajo naravno okolje, v katerem se krešejo iskre novonastajajočega vedenja. Zato mnoge države močno podpirajo raziskovanje na univerzah. Seveda tudi po svetu obstajajo od univerz neodvisni inštituti, ki gojijo raziskovalno delo, a ti največkrat opravljajo raziskave za znanega naročnika. Včasih taki inštituti delajo za posamezna ministrstva (v ZDA naprimer pogosto za obrambno ministrstvo ali ministrstvo za zdravstvo), ali za naročnike iz gospodarstva. Le redki so od univerz neodvisni inštituti, ki opravljajo fundamentalne raziskave.
Raziskovalna dejavnast je še posebej pomembna v povezavi s podiplomskim študijem. V Sloveniji ima tovrstno izobraževanje najdaljšo tradicijo na Univerzi v Ljubljani, kjer poteka vrsta podiplomskih študijev, ki pokrivajo večino glavnih področij. Nekateri od teh obstajajo že tridest let in več. Na njih se je formirala večina magistrov in doktorjev znanosti, ki jih ima danes Slovenija. Mnogi so se zelo uspešno uveljavili tudi v tujini, najdemo jih kot učitelje na nekaterih najbolj znanih svetovnih univerzah. Pregled znanstvenih del, ki jih učitelji ljubljanske univerze objavljajo v najuglednejših svetovnih znanstvenih revijah, kaže, da je na vrsti področij podiplomsko izobraževanje dobro povezno z znanostjo in na visoki mednarodni ravni. Ob vsaki spremembi, ki jo uvajamo v podiplomsko izobraževanje, moramo torej paziti, da ne porušimo tistega, kar že obstaja in dobro deluje.
Pri podiplomskem študiju Univerze v Ljubljani ves čas sodelujejo tudi slovenski znanstveni inštituti, saj je bilo na njih izdelano prenekatero doktorsko in magistrsko delo, še posebej na področju naravoslovnih in tehničnih ved. Tudi mnogi univerzitetni učitelji so hkrati sodelavci inštitutov. Brez tega sodelovanja bi bila tako raven znanosti kot visokošolskega izobraževanja bistveno nižja. Slovenija namreč reže tako znanosti kot visokošolskemu izobraževanju le tanek kruh. Delež nacionalnega bruto poizvoda, ki ga Slovenija namenja za znanost in visoko šolstvo, je denimo okoli dvakrat manjši kot v državah OECD, pri čemer pa je delež sredstev za celotno šolstvo primerljiv. Posledica te politike je zelo slaba materialna opremljenost univerz. Tako denimo raziskovalna oprema, ki jo imajo skupaj ljubljanska univerza in vsi inštituti na področju naravoslovja, tehnike in medicine niti od daleč ne dosega standardov kake sodobne raziskovalne univerze v razvitem svetu. Ob tako skromnih sredstvih je torej edino smiselno krepiti sodelovanje med univerzo in inštituti, prizadevati pa si je treba tudi za bistveno povečanje sredstev.
V tej luči imamo ob predlaganem programu Mednarodne podiplomske šole Inštituta Jožef Stefan mešane občutke. Po eni strani se ob tem spomnimo nekaterih pomanjkljivosti podiplomskega izobraževanja Univerze v Ljubljani. Nekateri programi so mogoče preveč ozko specializirani, nastajanje bolj široko zastavljenih univerzitetnih programov, pri katerih sodelujejo različne fakultete te univerze, pa je počasno. Letos se je začel izvajati univerzitetni podiplomski študij statistike, študij biomedicine, pri katerem sodeluje tudi Inštitut Jožef Stefan, poteka že vrsto let, študija materialov in okolja pa sta še v pripravi. Predlagani program prinaša nekatere zanimive novosti, kar precej pa je tudi podvajanja. Na področjih, kjer je veliko študentov, lahko morda podvajanje vsebin prispeva k dvigu kvalitete, ker vzpostavlja konkurenčnost med različnimi izvajalci programov, ali pa tudi ne. Na področjih, kjer je študentov že sedaj tako malo, da je kvaliteten študij težko vzdrževati, pa je podvajanje vsebin in s tem delitev študentov hudo vprašljiva.
Sodelovanje Univerze v Ljubljani in inštitutov je nujno za razvoj znanosti in visokega šolstva v Sloveniji. Univerza je zato pred nekaj meseci inštitutom in še posebej Inštitutu Jožef Stefan ponudila program poglobljenega sodelovanja. Ta naj bi zajemal nove skupne študije, bolje urejeno pridobivanje univerzitetnih učiteljskih nazivov za vrhunske znanstvenike z inštitutov in njihovo sodelovanje pri pouku kot mentorjev in predavateljev, ter souporabo raziskovalne opreme. Program je vodstvo univerze skupaj z dekani zainteresiranih fakultet predstavilo vodstvu Inštituta Jožef Stefan, na njihov odgovor pa še zmerom čaka. V preteklosti so bili uradni odnosi med obema ustanovama vselej dobri, so pa nekoliko nihali. O tem, ali je univerza v teh odnosih vselej ravnala prav, se je mogoče pogovarjati. Le upamo lahko, da ne bodo morebitne bivše zamere zamrznile ali celo izničile to dobronamerno pobudo.
Z ustanovitvijo tretje univerze je postal slovenski visokošolski prostor zasičen. Odslej bi morali večjo pozornost posvečati izgradnji in povezovanju obstoječih visokošolskih ustanov, kot pa ustanavljanju novih. Nekatere nepremišljene izjave politikov, da je treba ustanavljati nove šole zaradi večje konkurenčnosti, so zaskrbljujoče. Vse več je namreč področij, na katerih meje med državami padajo. Tako kot se mora naše gospodarstvo preverjati na neizprosnem mednarodnem trgu, tako sta tudi naše visoko šolstvo in znanost vse bolj izpostavljena mednarodnemu prepihu. Dandanes se univerze znotraj posameznih evropskih držav vse tesneje povezujejo, pa tudi sodelovanje vseh evropskih univerz je vse tesnejše, da bi lahko konkurirali ZDA in Japonski. V taki situaciji se sliši naravnost slaboumno razmišljanje v smer, ko bodo fiziki z leve strani Jadranske ulice v Ljubljani konkurirali onim z desne strani te ulice, namesto da bi s skupnimi močmi postavili šolo, ki bo konkurenčna v Evropi in v svetu.