Slovenski visokošolsko-raziskovalni prostor gre ta čas skozi vrsto reform. Ali bo Univerza v Ljubljani, ki je po mnenju mnogih prevelika, prepočasna, premalo učinkovita, pa tudi premalo kvalitetna, kos vsem tem izzivom? Ali pa jo je treba razdeliti na manjše univerze in hkrati odpreti slovenski visokošolski prostor novim institucijam, ki bodo povečale konkurenčnost visokošolskega izobraževanja v državi?
V oceni kvalitete univerz je pomembna njihova raziskovalna aktivnost. Raziskovalno prodoren profesor sicer ni nujno dober učitelj. Toda med dvema enako zavzetima pedagogoma je praviloma boljši tisti, ki je raziskovalno bolj aktiven, saj bolje pozna vrhunske dosežke znanosti in bo zato znal bolje oblikovati svoj predmet in usmerjati njegov razvoj. Ali je res, da Univerza v Ljubljani, kot kažejo nekatere mednarodne primerjave, glede tega ni na ravno zavidljivih mestih? In kako je potem mogoče, da so naši diplomanti tako iskani v svetu, kot kaže dolga lista uglednih univerz in drugih institucij, kjer uspešno delujejo? Potemtakem dobijo študentje naše univerze dobre osnove za nadaljnje delo.
Pred kratkim je mariborski IZUM pripravil analizo raziskovalnih kazalcev iz baze COBISS zadnjih pet let. Iz teh podatkov lahko izračunamo deleže, ki jih ima Univerza v Ljubljani v slovenskem raziskovalnem prostoru, pa tudi deleže drugih institucij, kot npr vseh javnih raziskovalnih zavodov (po domače inštitutov). V kategoriji znanstvenih člankov v domačih revijah (objavljenih v zadnjih petih letih) imajo raziskovalci ljubljanske univerze 49.6% objav, raziskovalci vseh inštitutov skupaj pa 18.8% objav. V tujih revijah so ljubljanski univerzitetni raziskovalci objavili 49.0% slovenske produkcije člankov, inštitutski pa 26.3%. Med tujimi revijami se štejejo za najpomembnejše tiste, ki imajo po podatkih mednarodnega Inštituta za znanstveno informatiko (ISI) pozitiven faktor vpliva. V teh revijah so raziskovalci ljubljanske univerze objavili 50.0% vseh slovenskih del v zadnjih petih letih, raziskovalci vseh inštitutov skupaj pa 31.5% teh del. Skratka, po najpomembnejših kazalcih prispeva naša univerza približno polovico vsega raziskovalnega dela države, inštituti pa nekaj manj kot tretjino.
Eden od problemov ljubljanske univerze je tudi občutek pripadnosti njenih učiteljev. Mnogi profesorji na članke ob svojem imenu včasih še zmerom pripišemo le svojo fakulteto, morda le oddelek ali katedro, pozabimo pa, da pripadamo Univerzi v Ljubljani. Mednarodni preštevalci znanstvenih del ne morejo uganiti, katera fakulteta ali katedra sodi k tej univerzi, zato ji v mednarodnih preglednicah niso vselej pripisane vse “zasluge”, ki jih ima. Edini zanesljivi podatki o naši produkciji so torej shranjeni v bazi COBISS, kamor jih vpisujejo domači dokumentalisti. Z evropskimi kolegi tudi ugotavljamo, da je v uradnih seznamih najboljših univerz na svetu morda premalo evropskih univerz in da so te morda prenizko uvrščene, še posebno v primerjavi z ameriškimi. Ni povsem jasno, ali so ameriške univerze resnično toliko boljše od evropskih, ali k tem razvrstitvam prispeva svoje tudi izbor kriterijev, ki je morda bolj pisan na kožo ameriškim kot evropskim univerzam.
Med kazalci kvalitete univerz so nekateri neposredno odvisni od sredstev, ki jih država (in morda še kdo) vanje vlaga. Eden od teh je število študentov na učitelja. Po podatkih Statističnega urada RS ima Univerza v Ljubljani v tekočem študijskem letu v povprečju 29.9 študenta na učitelja. Po tem povprečju smo slabši od Univerze v Tirani ali Univerze v Bukarešti in za več kot 5 krat slabši od univerz, s kakršnimi bi se raje primerjali, kot sta npr. University College London ali Université Libre de Bruxelles. Te štiri univerze sem izbral, ker lahko nejeverni bralec sam izračuna njihova povprečja iz podatkov, objavljenih na njihovih spletnih straneh.
Sodobna oprema za pouk, ki je draga in jo je drago vzdrževati, je prav tako kazalec kvalitete univerz, ki je od vloženih sredstev neposredno odvisen. Medtem ko lahko mnoge bogate univerze po svetu namenjajo za materialno osnovo pouka tudi po več kot pol svojih sredstev, lahko namenja od sredstev za visokošolsko izobraževanje ljubljanska univerza le 11.7% za materialne stroške. Da bi dvignile materialno osnovo rednega pouka, morajo nekatere fakultete preusmerjati sredstva iz drugih virov (izredni študij, raziskovalno-razvojna dejavnost, sponzorska sredstva), če jih seveda imajo.
Oba problema sta se zaostrila preko razumnih mej v devetdesetih letih, ko je skokovito rastel odstotek slovenske mladine željne visokošolskega izobraževanja, država pa temu pojavu ni v zadostni meri sledila s povečanjem sredstev namenjenih visokemu šolstvu.
Visoka predstavnica slovenskega visokošolskega sistema je v nedavnem intervjuju za Delo izrazila svoje zadovoljstvo nad povečano konkurenčnostjo v visokem šolstvu ob ustanavljanju novih visokošolskih institucij. Zavrnila je tudi strahove nekaterih, da bodo te šole odjedale proračunska sredstva in študente obstoječim institucijam, saj po njenem “denarja za visoko šolstvo še nikoli ni bilo toliko kot v zadnjih dveh letih”. Tudi če slednja trditev drži, pa zgornji podatki kažejo na nezadostnost teh sredstev celo za obstoječe šole in zato na upravičenost teh strahov.
V skrbi za zdravo konkurenco bi nas morda še bolj kot denar moralo skrbeti vprašanje, ali imamo za razvoj take konkurence dovolj dobrih učiteljev. Mnoge tranzicijske države so ta problem spoznale ob pretirani želji po konkurenčnosti. Politika “univerza v vsako romunsko vas” je pripeljala število univerz v Romuniji med prvimi v trimestne številke. Kolegi iz teh dežel nas opozarjajo na pojav, ko profesorji neke fakultete še najmanj delajo s študenti, za katere prejemajo državno plačo, nekaj več delajo z izrednimi študenti, za katere dobijo honorar iz njihovih šolnin, še največ pozornosti pa posvečajo študentom privatne univerze, ki so jo ustanovili, da bi si (še) izboljšali gmotni položaj. V razvitih državah ustanavljajo visokošolska središča v sodelovanju in pod strokovnim nadzorom uveljavljenih univerz ali pa odpirajo dislocirane kampuse teh univerz. Ko ustanavljajo nove šole, kampuse in središča, zagotovijo sveža sredstva, ki omogočajo nakup in vzdrževanje primerne opreme in najem kvalitetnih učiteljev. Šole, v katerih popoldne honorarno predavajo profesorji priznanih univerz, niso zdrava konkurenca tem istim univerzam.
Danes predstavlja po številu študentov, pedagoških delavcev in diplom Univerza v Ljubljani približno dve tretjini vsega visokošolskega izobraževanja na Slovenskem, še več pa po številu magisterijev (77.3%) in doktoratov (87.9%). Kot smo že prej ugotovili, opravlja ta univerza tudi približno pol vsega raziskovalnega dela. Če bi se torej naučila v družbi uveljaviti položaj primeren dejstvu, da obvladuje več kot pol slovenskega visokošolsko-raziskovalnega prostora, bi si jo morda kdo še bolj želel razpršiti.
Tudi v evropskem okviru je ta univerza med večjimi, čeprav ne med največjimi, saj ima npr samo rimska univerza Roma uno “la Sapienza” trikrat toliko študentov. Mnoge evropske univerze (in po svetu jih je še več) pa so z našo univezo po velikosti primerljive. Slovenci so se že pred 85 leti odločili za politiko ene vsesplošne (comprehensive) univerze in so na tem konceptu vztrajali. Že ob ustanovitvi je ta univerza imela poleg filozofske, teološke in pravne fakultete tudi medicinsko in tehnično fakulteto. Podoben koncept gojijo npr na Norveškem, kjer ima med univerzami posebno mesto Univerza v Oslu, ki je po vsebinah in velikosti primerljiva z našo.
Povsem drugačen visokošolsko-raziskovalni koncept imajo npr v Avstriji (8 milijonov prebivalcev), kjer se univerze delijo ne samo po regijah, temveč tudi po vsebini. Tam imajo poleg splošnih tudi tehnične, umetniške in medicinske univerze. Zato so univerze praviloma manjše in jih je več. Ta koncept je zgodovinsko pogojen, saj je npr Tehnična univerza v Gradcu pred kratkim slavila stoletnico. Gredoč naj morda omenim, da v Avstriji praktično vse raziskovalno delo opravijo univerze, ker samostojnih inštitutov skoraj ni. Danska (5.5 milijona prebivalcev) pa ne deli univerz toliko po geografskem, temveč primarno po vsebinskem principu. Tako ima eno samo tehnično univerzo z več kot 170-letno tradicijo, veterinarsko-agronomsko univerzo, pedagoško univerzo ipd. Tako je več njihovih univerz nacionalnega pomena.
Pri nas se občasno pojavljajo ideje, da bi bilo treba ljubljansko univerzo razdeliti na več univerz, za začetek vsaj na naravoslovno-tehnični ter na družboslovno-humanistični del. Tak razvoj bi v temeljih spremenil nacionalni koncept visokošolsko-raziskovalnega prostora, za kaj takega pa doslej še nismo slišali močnih razlogov.
Res je, da kvantiteta praviloma ne poraja kvalitete, v določenih okoliščinah pa se to kljub temu zgodi. Tako je Univerza v Ljubljani dolgo vrsto let v pogojih relativne jezikovne zaprtosti dobivala več kot dve tretjini najbolj uka željnih, zagnanih in sposobnih mladih ljudi vsake generacije, ki jih je vzgajala in poučevala, najboljše izmed njih (razen tistih, ki so se razgubili po svetu in še kod) pa je obdržala v svojih učiteljskih vrstah. Tako je sčasoma ob vse ostrejših habilitacijskih pravilih dosegla stopnjo, ko ji težko konkurirajo na hitro ustanovljene šole. In če je v trenutkih po osamosvojitvi, ko je zaspal naš nacionalni občutek ogroženosti, bilo videti, da nacionalne univerze ne potrebujemo, je ob vstopu v Evropsko unijo morda treba te poglede ponovno pretehtati. Konkurenti ljubljanske univerze so zdaj univerze v Gradcu, v Rimu, v Londonu in v Oslu. In koliko univerz, ki bodo tem konkurenčne si lahko Slovenija glede na število prebivalcev in gospodarsko moč privošči?
Odgovora na to vprašanje ne pozna nihče, možna pa je primerjalna analiza z evropskimi državami, ki imajo soroden sistem. Norveška ima 6 regionalnih visokih šol tipa “college” in 4 univerze, od katerih sta 2 dosegli visoko stopnjo mednarodne konkurenčnosti (poleg Osla še Bergen), ima 4.5 milijona prebivalcev ter večjo gospodarsko moč od Slovenije. Na drugem delu gospodarskega spektra je Madžarska z 10 milijoni prebivalcev, kjer so tranzicijsko poplavo univerz uspeli zajeziti, ko so se približevali številu 40. Večino teh so združili po regionalnem principu, razen v Budimpešti, kjer naši kolegi pravijo, da bo dokončanje (re)reforme najtežje, saj imajo tamkajšnje razdružene univerze vsaka kakšno zvezo v vladi. Po naših zadnjih podatkih imajo na Madžarskem spet manj kot 15 univerz. Po teh in drugih primerjavah bi bile za Slovenijo, če bi ostala pri principu vsesplošnih univerz, smotrne od 2 do 3 univerze ter nekaj regionalnih visokih šol skoncentriranih v še treh središčih večje gospodarske moči.