Spoštovani zbor!
Letos praznujemo 84 let od ustnovitve prve slovenske univerze. Mnogim najbrž število 84 ni zanimivo, je pa to produkt dveh "ljudskih" števil, sedem in dvanajst. Zato lahko rečem, da letos praznujemo sedmi ducat let te univerze. Dovolite mi torej, da se z dvanajstletnimi koraki sprehodim po njeni preteklosti in na vsakem koraku za trenutek postojim in se nad čim zamislim.
Istega leta 1919, ko je bila ustanovljena Univerza Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani, je bila podpisana Versajska mirovna pogodba in je bila ustanovljena Liga narodov. Tega leta je bil opravljen prvi polet letala preko Atlantika (z vmesnim pristankom) in v času sončnega mrka so z opazovanjem zvezd potrdili Einsteinovo teorijo relativnosti. Naša univerza je imela takrat pet fakultet (pravno, filozofsko, tehnično, teološko in medicinsko), 18 profesorjev in 942 slušateljev, med katerimi je bilo le 28 študentk. Njen prvi rektor je bil dr. Josip Plemelj, po rodu z Gorenjske in po stroki matematik.
Vsaka univerza po svetu išče svoje korenine. Tudi v Ljubljani je že prej obstajalo visokošolsko izobraževanje in vsi najbrž poznamo tisti del zgodovine našega mesta, ki pravi, da je bil po dekretu papeža Klemena VIII. tu ustanovljen jezuitski kolegij, ki je prvič začel s predavanji daljnega leta 1619, zato je moje prvo razmišljanje posvečeno vprašanju kontinuitete. Podrobna zgodovina visokošolskega izobraževanja v Ljubljani nas pouči, da bomo kontinuiteto težko zagovarjali. Spreminjal se je jezik pouka, od latinščine v nemščino z vmesnim francoskim obdobjem, posamezne smeri študija so se pojavljale in ugašale z občasnimi popolnimi prekinitvami. Zavedati se moramo, da tudi nekatere znamenite univerze drugod po Evropi poudarjajo svojo tradicijo, čeprav imajo take ali drugačne težave z zagovarjanjem kontinuitete. Univerza v Madridu šteje za svoje ustanovno leto 1293, ko je bila ustanovljena Univerza v Alcavi, kasneje preimenovana v Universitas Complutensis. Del te univerze so leta 1836 preselili v Madrid in tam oblikovali Centralno univerzo v Madridu, ki si je leta 1970 nadela ima Universidad Complutense de Madrid in privzela skoraj 700-letno tradicijo. Tudi Univerza v Coimbri postavlja začetek svojega delovanja v leto 1290, čeprav je bila kasneje večina univerze preseljena v Lizbono in je vmes visoko šolanje v Coimbri za lep čas povsem zamrlo. Celo znamenita Oxfordska univerza, ki šteje za najverjetnejši začetek svojega delovanja leto 1096, ima v trinajstem stoletju dokazano petletno prekinitev delovanja. Če bi se torej odločili za primerno ohlapno definicijo pojma "Univerza v Ljubljani", bi lahko njeno starost podaljšali za 300 let, kar je 25 ducatov let.
Leta 1931 je naša univerza praznovala svojo prvo dvanajstletnico pod novim imenom Univerza kralja Aleksandra I. v Ljubljani. Tega leta je postal New Delhi glavno mesto Indije, je Thomas Edison prijavil svoj zadnji patent in istega leta umrl, je bila zaključena gradnja takrat najvišje zgradbe na svetu, Empire State Building v New Yorku in je bil odkrit element deuterij. Število fakultet naše univerze je v tem času ostalo nespremenjeno, število profesorjev je naraslo na 80, število študentov pa na 1700. Njen rektor je bil takrat dr. Alfred Šerko, po rodu z Notranjske in po stroki zdravnik nevropsihiater.
Vse od ustanovitve so univerzo pretresali hudi finančni problemi. Skoraj vsako leto je bilo aktualno vprašanje o morebitni ukinitvi te ali one fakultete. Sprememba imena naj bi zaščitila to univerzo pred stalnimi grožnjami o ukinitvah. Primerjava med takratno situacijo, ko je bila ta univerza tretja univerza kraljevine, najmlajša in najmanjša, ter sedanjo situacijo, ko je najstarejša in največja izmed treh univerz v državi približno iste starosti, nas vzpodbudi k razmišljanju o tem, kako naj se ustanavlja univerza. Pred kratkim sem bil na Univerzi na Cipru, ki velja za eno najboljših mladih univerz v Evropi. Skoraj vsi tamkajšnji profesorji so sicer po rodu s Cipra ali iz Grčije, imajo pa doktorate z najboljših univerz po svetu in so pred povratkom domov na podobno imenitnih univerzah tudi poučevali. Univerzo ustanoviti morda ni tako težko, kot je težko ustanoviti dobro univerzo, zato bi si ob vsaki ustanovitvi nove univerze morali zastaviti dve vprašanji. Ali so zagotovljena zadostna sredstva za zagon in ali je ustanoviteljem uspelo privabiti k sodelovanju dovolj kvalitetne ljudi. Ob ustanovitvi in prvih dvanajst let naše univerze je bil drugi od teh pogojev v veliki meri izpolnjen. Slovenski profesorji so se vračali domov, večinoma z univerz s področja bivše monarhije. Nihče ne ve, v kako dobro univerzo bi se šele lahko razvili, če bi bil v večji meri izpolnjen tudi prvi pogoj.
Leta 1943 naša univerza ni praznovala svoje druge dvanajstletnice, ker so bila že nekaj tednov pred tem prepovedana predavanja do preklica. Tega leta sta umrla Nikola Tesla in Sergej Rahmaninov, se je končala bitka za Stalingrad, je kapitulirala Italija in je bil storjen prvi poskus zavezniških sil, da bi uničili nemško tovarno težke vode na Norveškem. Takrat so delali na razvoju nuklearne bombe, razvijali kriptografijo in teorijo iger (vendar rezultatov niso objavljali) ter je ameriška vojska naročila Univerzi v Pensilvaniji, da izdela elektronski računalnik ENIAC. V vojnih letih, ko je univerza trikrat spremenila ime, saj je dobila najprej italijanskega, nato nemškega in je potem postala kar Univerza v Ljubljani, je bil rektor dr. Milko Kos, po rodu s Primorske in po stroki zgodovinar.
Tej in še kateri dvanajstletnici se prilega razmišljanje o avtonomiji univerz. Ta pojem je skoraj tako star kot sam pojem univerz, saj so avtonomijo priznano najstarejše univerze, Univerze v Bologni, katere začetki datirajo tja v osemdeseta leta 11. stoletja, razglasili že leta 1158. Tega leta je povabil cesar Friderik Barbarossa na dvorec Roncaglia štiri najbolj imenitne pravne strokovnjake tistega časa, menda učence Irnerija, ustanovitelja Bolognske pravne šole. Poprosil jih je za znanstveni nasvet. Ugotovitev, da cesarjeve pravice temeljijo na rimskem pravu, so bili pripravljeni podpisati trije od štirih strokovnjakov. V zameno je cesar izdal listino Constitutio Habita, ki je dala "universitas scholarum et magistrorum" visoko stopnjo avtonomije. Resnična stopnja avtonomije univerz se spreminja s časom in prostorom. Nobena univerza ne more biti povsem avtonomna, saj je omejena z zakonskimi in finančnimi okviri, ki so ji lahko bolj ali manj naklonjeni. Ocenjujem, da naša univerza zdaj dosega najvišjo stopnjo avtonomije vse odkar obstaja. Medtem ko je razmeroma lahko oceniti časovno razsežnost tega vprašanja, pa je dosti težje ugotoviti njegovo prostorsko razsežnost. Kako visoka je stopnja avtonomije naše univerze v primerjavi s stopnjo avtonomije današnjih univerz v Evropi in v svetu, je kompleksno vprašanje. Ocenjujem, da smo na mnogih področjih, odločilnih za naše delo in naš razvoj, v evropsko primerljivi meri omejili vpliv države na naše delo. Še najslabše pa je stanje na področju finančne avtonomije in to bo tisto področje, ki se mu bomo morali posvetiti v naslednjih letih.
Svoje tretje dvanajstletje je praznovala naša univerza leta 1955 pod imenom Univerza v Ljubljani. Istega leta se je končala zavezniška okupacija Avstrije in je bila ustanovljena Republika Avstrija, sta umrla Albert Einstein in Alexander Flemming. Tega leta je bil objavljen prvi opis mikroprogramiranja in je prenehal delovati elektronski računalnik ENIAC dvanajst let po tem, ko je bil naročen in šest let po tem, ko je bil izdelan. Za tiste čase so bile značilne neprestane reorganizacije naše univerze. Fakultete so se razstavljale in sestavljale, a na drug način, izločale so se iz univerze in nekatere vanjo spet vstavljale. To leto je imela Univerza v Ljubljani po spletu okoliščin spet 5 fakultet, a precej drugačnih kot prej. Razmerje med številom profesorjev in študentov je bilo sicer takrat med boljšimi v zgodovini, a pereče je bilo pomanjkanje asistentov, ki je po takratnih virih celo ogrožalo preživetje nekaterih strok. V zapisih iz tistih časov beremo, da je prišlo na Prirodoslovno-matematični fakulteti po 40 slušateljev na asistenta, na Filozofski fakulteti pa celo 50. Problem so rešili z zveznim zakonom tako, da so obe fakulteti združili v Prirodoslovno-matematično-filozofsko fakulteto in tako dosegli povprečje 45 slušateljev na asistenta. Ob tej in drugih združitvah je takratni rektor, dr. Anton Kuhelj, po rodu s Primorske in po stroki mehanik, lahko le zapisal, da se večina profesorjev z njimi ne strinja.
Četrto razmišljanje naj posvetim raziskovalni dejavnosti na Slovenskem. Nekaj let prej je bil ustanovljen Inštitut Jožef Stefan, skupaj z analognima inštitutoma v Zagrebu in Beogradu. Kasneje so se mu pridružili še drugi inštituti, ki danes predstavljajo znaten del raziskovalne dejavnosti pri nas. Sčasoma nas je razvoj pripeljal v situacijo, ki je v primerjavi z razvitim svetom nekoliko nenavadna in v kateri smo v neprestanih dilemah glede oblikovanja naših odnosov do neodvisnih inštitutov. V razvitem svetu se usmerjene aplikativne raziskave odvijajo primarno v okviru tržno financiranih inštitutov, temeljne raziskave, ki se financirajo z javnimi sredstvi, pa potekajo primarno na univerzah. Take rešitve so najbolj racionalne, saj mora na univerzah država že zaradi višje kvalitete pouka opremljati sodobne laboratorije. Plačevati mora tudi drage univerzitetne učitelje, ki morajo spet že zaradi dviga kvalitete pouka tudi raziskovati. Države po razvitem svetu torej financirajo temeljne raziskave na univerzah in tako pridejo do rezultatov fundamentalnih raziskav, s tem da plačujejo samo dodatne materialne stroške teh raziskav ter morda tu ali tam kak finančni priboljšek pridnim učiteljem, ki raziskujejo več kot je nujno. Tudi v svetu sicer obstajajo neodvisni inštituti, ki so v večji ali manjši meri financirani z javnimi sredstvi, a obseg te dejavnosti je glede na velikost in gospodarsko moč države manjši kot pri nas.
Istega leta 1967, ko je naša univerza praznovala svojo četrto dvanajstletnico, je francoski predsednik Charlles de Gaulle med uradnim obiskom Kanade ob stoletnici njenega obstoja podprl separatistično gibanje v provinci Quebec, je Izrael v šestdnevni vojni zasedel Zahodni breg, območje Gaze, polotok Sinaj in Golansko višavje in je bil v ZDA prvič izvoljen temnopolti vrhovni sodnik. Tega leta je umrl izumitelj nuklearne bombe J. Robert Oppenheimer, so začeli črpati nafto iz Severnega morja, je pri vzletu zgorelo vesoljsko plovilo Apolo 1 in se je pri pristanku razbilo plovilo Sojuz 1. V tem času je imela naša univerza devet fakultet, v katerih se že jasno kaže njena današnja osrednja struktura: filozofska, pravna, ekonomska, medicinska, biotehnična, strojna in elektrotehniška fakulteta, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo ter Fakulteta za narovoslovje in tehnologijo. Število profesorjev se je približevalo magični meji 1000, število slušateljev magični meji 10000, delež študentk med njimi pa se je počasi a vztrajno približeval polovici. V tem letu je zaključil svoj rektorski mandat dr. Albert Struna, po rodu Dolenjec in po stroki strojnik, novi rektor pa je postal dr. Roman Modic, rojen v Ljubljani, po stroki kemik, ki se je v pripravah na petdesetletnico univerze posvetil obnovi osrednje stavbe in te zbornične dvorane.
V tem času je v Mariboru že obstajalo Združenje visokošolskih zavodov, ki pa takrat še ni bilo zrelo, da bi postalo univerza, zato naj svoje peto razmišljanje posvetim konkurenci v univerzitetnem izobraževanju. Začel bom s povsem hipotetičnim premislekom. Če bi bilo v šestdesetih letih storjenega več za kvalitetno rast mariborske univerze, bi ta rastla hitreje in bi hitreje postajala bolj kvalitetna. Verjetno bi potem danes imela naša univerza resnično konkurenco na Slovenskem na več področjih, kot jo ima sedaj. Situacija, v kateri ena univerza obvladuje skoraj dve tretjini nekega univerzitetnega prostora, pri čemer je točen odstotek odvisen od kriterijev (število profesorjev, študentov, raziskovalna moč), je morda za ta prostor vprašljiva. Vendar pa v časih, ko je bil ta prostor vključen v večjo državo, ta rešitev niti ni bila videti tako slaba in tudi v časih, ko se ta prostor vključuje v večjo skupnost, bo lahko imela določene prednosti. Ima pa s tem položajem naša univerza moč, ki se ji bo težko odpovedala. Te moči se je treba zavedati, se jo naučiti uporabljati, a strpno. Na konkurenco v univerzitetnem prostoru bi torej želel gledati predvsem v evropskem in širšem svetovnem merilu, zato mi nikakor niso všeč nekatere poenostavljene in zožene razlage tega pojma. Nedavno sem bil na Univerzi v Varšavi, kjer so se pritoževali nad pred kratkim ustanovljeno privatno Pravno akademijo. Njihovi profesorji prava naj bi predavali najprej svojim rednim študentom, nato isto stvar izrednim študentom, ki nekaj plačujejo fakulteti in potem še privatnim študentom Pravne akademije, ki plačajo največ. Posledica naj bi bila, da ti profesorji posvečajo največ pozornosti svojim privatnim študentom, nekaj manj izrednim, medtem ko jim za redne študente, za katerih poučevanje prejemajo državno plačo, včasih zmanjka časa. Pripovedovalci teh zgodb so morda pretiravali, so pa vseeno poučne in jih lahko razumemo kot opozorilo, da ne bi na katerem od področij, kjer obstaja dovolj veliko povpraševanje po znanju, tudi mi podlegli tem vrstam "konkurenčnosti".
Leta 1979 je naša univerza praznovala svojo peto dvanajstletnico. Tega leta je Iranski šah zapustil domovino, oblast pa je prevzel ajatola Homeini, ki je razglasil islamsko republiko, v Iraku je prevzel oblast Sadam Husein, začela se je Sovjetska zasedba Afganistana, svet je razburila nuklearna nezgoda na Otoku treh milj, avtomatska sonda Pionir 11 se je približala Saturnu na najmanjšo razdaljo 21 tisoč kilometrov, ZDA pa so bile tik pred sprejemom Bayh-Dolovega patentnega zakona za vzpodbudo sodelovanja univerz z malimi podjetji. Rektor naše univerze je bil takrat dr. Slavko Hodžar, po rodu s Štajerske in po stroki elektrotehnik. Tega leta se je prvotnim desetim fakultetam pridružilo še deset članic: tri akademije, ena visoka šola in šest višjih šol, ki so se vse preoblikovale po principih združenega dela in se s samoupravnim sporazumom združile v Sestavljeno organizacijo združenega dela Univerzo Edvarda Kardelja v Ljubljani. Večina fakultet se je takrat odločila, da se samo preoblikujejo v visokošolske organizacije združenega dela, nekatere pa so pri tem preoblikovale svoje oddelke v temeljne visokošolske organizacije združenega dela. Te so se glede financ pogajale neposredno s samoupravno izobraževalno skupnostjo, tako da je od teh fakultet ostala samo še lupina. Nekatere med njimi so kasneje izgubile po kak oddelek, ena je povsem razpadla. Univerza v Ljubljani takrat ni bila samo simbolično preimenovana, temveč je od nje ostala še tanjša lupina kot od "stozdiranih" fakultet. Tako je nastal razdrobljeni kolos, ki ga v zadnjem času poskušamo preoblikovati v sodobno evropsko univerzo.
Ob tem je na mestu razmišljanje o vodenju univerze. O tem, kako naj bo oblikovana sodobna univerza in kako jo voditi, so mnenja deljena. V glavnem slišim v pogovorih med evropskimi rektorji in prorektorji dilemo med konceptom, ki ga bom pogojno imenoval ameriški in konceptom, ki ga bom pogojno imenoval evropski. Po prvem je rektor "predsednik univerze" in ima vsa poslovna pooblastila. Za akademsko plat skrbi "provost", ki pa je predsedniku podrejen. V drugem modelu ima rektor akademska pooblastila, v pomoč pa ima tako ali drugače imenovanega "direktorja", ki skrbi za poslovno plat univerze kot podjetja. Za barvitost sistemov skrbijo pomočniki obeh, ki imajo različne nazive in vlogo, tako da je skoraj vsaka univerza urejena nekoliko po svoje. Mnogi rektorji v Evropi so prepričani, da mora biti sodobna univerza pripravljena na izzive sodobnega časa in da je to možno samo, če se poveča moč vodstev univerz. "Če bi vojaški poveljnik ob nenadnem napadu sovražnih enot," pravi Arild Underdal, rektor univeze v Oslu, "najprej sklical svoj štab in začel dolge pogovore o tem, kaj storiti, bi lahko doživel poraz še predno bi se o tem uspel dogovoriti." Sodobni menedžer po njegovem mnenju postaja vse bolj podoben vojaškemu poveljniku, ki mora čim hitreje reagirati na odzive trga, rektor sodobne univerze pa bi moral prav tako znati skrajšati odzivni čas svoje univerze, če bi hotel, da njegova univerza (p)ostane konkurenčna na vse bolj zahtevnem svetovnem trgu znanja. Model, ki je za našo univerzo deklariran v naši zakonodaji in statutu je bližje evropskemu, vendar tudi tega nismo dosledno udejanili. Univerzo poskušamo strniti in nekatere uspešne poteze vodstva krepijo zaupanje vanjo, druge manj uspešne pa vzpodbujajo zgodovinsko pogojeno nezaupanje vanjo.
Svojo šesto dvanajstletnico je Univerza v Ljubljani slavila pod svojim sedmim imenom po vrsti, ki je spet enako petemu, istega leta 1991, ko se je Slovenija osamosvojila. Tega leta so v prvi zalivski vojni ZDA z zavezniki ob podpori OZN pregnali iraške okupacijske sile iz Kuvaita, so uradno razglasili konec Varšavskega pakta in konec Sovjetske zveze. Tega leta je umrl dvakratni Nobelov nagrajenec za fiziko John Bardeen, so sprogramirali prvi spletni brskalnik in prvi operacijski sistem Linux, in se v ZDA začne obdobje najhitrejše rasti povezovanja univerz z gospodarstvom. Na položaju rektorja je v tem letu dr. Borisa Sketa, rojenega v Ljubljani in po stroki biologa, zamenjal dr. Miha Tišler, prav tako rojen v Ljubljani in po stroki kemik. V tem času je imela univerza zaposlenih 1000 profesorjev in 500 asistentov, število slušateljev se je približevalo številki 30000, študentk med njimi pa je bilo prvič več kot študentov. Razmerje med slušatelji in učitelji je bilo dvanajst let prej še dokaj ugodno, v tem času pa se je poslabšalo skoraj za faktor 2. V zadnji dvanajstini let pa se je to razmerje samo še poslabševalo, a ne več tako hitro kot pred tem.
Moje zadnje razmišljanje tokrat niso asociirali pomembni dogodki tega leta, temveč dogajanja, ki so pomembna za povezovanje univerz z gospodarstvom. Začel bom s podatkom, da je v letih 1991-1997 letno število patentov, ki so jih prijavile ameriške univerze, poraslo s 1335 na 3644, da je letno število donosnih licenc v lasti teh univerz poraslo z 2210 na 5659, dohodek od teh licenc (v milijonih dolarjev), pa je v tem času porasel s 130 na 483. V teh letih so se torej osnovni kazalci povezanosti ameriških univerz z gospodarstvom povečali za faktor 3 do 4, v kasnejših letih so se ti še povečevali, a ne več tako skokovito. Ta povezanost je eden od vrzokov za nagli tehnološki napredek ZDA in za povečano konkurenčnost ameriškega gospodarstva na svetovnem tržišču. Na vprašanje, kako so v ZDA to dosegli, je eden od odgovorov sprememba zakonodaje. Glavne zakone, na čelu z Bayh-Dolovim, so v ZDA sprejeli kakih dvanajst let pred to skokovito rastjo. Tudi ameriške univerze imajo torej kljub svoji prislovični hitri odzivnosti, precejšen reakcijski zamik na spremembo zakonodaje. Ko si pri nas prizadevamo našo univerzo povezati z gospodarstvom, se moramo torej zavedati nujnosti tega zamika. Ta je po eni strani posledica dejstva, da znanstveniki ne spremljajo zakonodaje in jih mora na spremembe nekdo opozoriti, še bolj pa posledica dejstva, da raziskovalno delo terja svoj čas.
Ob svoji sedmi dvanajstletnici vstopa tudi Univerza v Ljubljani v Evropo. Opozorili so me, da v Evropi problemov ni več, so samo še izzivi. Pred nami so torej izzivi: kako še bolj uveljaviti avtonomijo univerze, kako zastaviti naše odnose do neodvisnih inštitutov, kako vpeti našo univerzo v evropski trg znanja, za kakšen model vodenja univerze se zavzemati in kako tak model udejaniti ter kako še bolj povezati univerzo z gospodarstvom. Zavedam se, da v takem govoru ne morem podati vseh izzivov, ki so pred nami, zato naj s tem zaključim in nazdravim univerzi ob njeni 84. obletnici.